Namesto sankaškega izleta, ker snega ni bilo dovolj, smo se odpravili na sončno Gorenjsko. Odločitev je bila prava, saj je Ljubljano večino dneva ovijala megla. Tokrat se nas je zbralo 49 otrok in 5 odraslih.
Iz Preddvora smo šli mimo jezera Črnava in nasada mladih, a že zelo velikih sekvoj do izhodišča. Skozi gozd smo šli včasih po stezah, včasih po gozdni cesti in po slabi uri in pol že dosegli naš cilj. Poleg cerkvice stoji Iskrina koča na Jakobu (961 m) in zahvaljujoč naši mladini je kaj kmalu zmanjkalo palačink, še prej pa nutele. Razgled od koče je bil čudovit: od Triglava do Šmarne gore nad ljubljansko meglo. Ker nekaj je bilo tudi jadralnih padalcev. Znameniti Hudičev boršt* smo imeli kot na dlani. Sestopili smo mimo še ene koče (Francijeva koča), a se pri njej nismo ustavili. Kaj kmalu smo bili v dolini pri avtobusu.
Res lep spomladanski sprehod smo zaključili z upanjem, da nam v februarju uspe sankaški izlet.
Mentor krožka: Jože Drab
* Zakaj ime Hudičev boršt?Legenda pravi, da sta se davno tega dva kmeta (po nekaterih izročilih sta bila brata) prepirala za gozd, in sicer se nista mogla zediniti, čigav je. Ko je nekoč enemu izmed njiju prekipelo, je vzkliknil: “Hudič naj ga vzame!” Pa se je res pojavil hudič, pobasal celoten gozd in si ga oprtal na hrbet ter odnesel stran. Tako je taval celo noč po okoliških hribih. Nastala je nevihta in proti jutru je že šlo, ko je v cerkvici sv. Jakoba nad Preddvorom zazvonilo v zvoniku. Hudič se je prestrašil, v šoku mu je gozd padel s hrbta sredi travnatega pobočja gore Cjanovca (1820 m) in tam tudi ostal. Od takrat naprej prebivalci krajev v tem delu Gorenjske rečejo temu gozdu tudi Záplata.
Današnjih ogledov: 1
Skupno št. ogledov: 3.200